Lovec na ljudi

Svetlana Makarovič, pesnica, ki nikoli ni hotela biti v krdelu oziroma del množice, ki »kamenja«, in je vedno verjela, da je treba razkrinkati privid in laž. Pesnica, ki ne pristaja na kompromise v svetu, v katerem poleg ravnodušnosti do tistega, kar se dogaja drugemu, vladajo prevare in laži, se z izborom pesmi iz pesniške zbirke Bo žrl, bo žrt predstavlja skupaj z mlado vokalistko in harfistko Zvezdano Novaković.

 

V recitalu Lovec na ljudi se poezija Svetlane Makarovič izmenjuje z glasbo Zvezdane Novaković ob spremljavi harfe, ki črpa iz starih slovanskih napevov, mističnega, zemeljskega, pristnega, nostalgičnega, krutega in lepega. Zvezdana Novaković ob spremljavi harfe poje v bolgarski grleni vokalni tehniki, oplemeniteni z ornamenti različnih regij in ostalimi glasbenimi specifikami, kot so tresenje, vzklikanje in rodopski glissando.

 

Preplet dveh prazvokov, zvoka vokala in zvoka arhaičnih strun. Harfa, tako preprost diatoničen instrument, pa po drugi strani razkriva nešteto kompleksnih možnosti izražanja in najrazličnejših zvočnih barv in dinamičnih razsežnosti. Harfa kot spremljava, kot solistični instrument, kot impresionistično barvanje, onomatopoija ali pa kar tolkalo.

 

»Ti nisi človek. Ti si halucinacija!« je Zvezdana v hipu navdušila Svetlano.

 

In ta isti trenutek se je rodil njun Lovec.