Zvezdica
Zvezda v tihi noči sije,
spomin na deklico razkrije.
Tista deklica sem jaz,
vračam se v otroški čas.
Zdaj jo srečam z mesečino,
jo objamem z vso toplino.
»Mala zvezdica,« ji rečem,
»ne se bati, tvoj svet bo srečen.«
Vse, kar vidiš, vse, kar čutiš,
vse, kar sanjaš, vse, kar slutiš,
si zaupaj – tam je moč,
ki te vodi v svetlo noč.
Aaaaaa ram pam pam …
Če strah pokuka, jeza, dvom,
in solzic je obrazek poln,
tvoj pogum v tebi tli,
v tvojem srcu se iskri.
Zvezdica, to noč te spremljam,
vso otroštvo zdaj razpredam.
»Vse bo dobro,« rečem spet,
»krasen bo ta najin svet.«
Zvezdico močno objamem,
jo pogledam v oči.
Čuvali se bova vedno –
»Mala jaz, velika ti.«
Pesem Zvezdica je mehko posvetilo notranjemu otroku, ki vabi k ponovnemu srečanju s svojo otroško platjo in notranjo nedolžnostjo. Govori o sprejemanju strahu, dvoma in čustev, obenem pa poudarja moč, pogum in toplino, ki nas vodijo skozi življenje. Je tudi spomin, da se lahko vedno povežemo s sabo in si ponudimo varnost, ljubezen in sprejemanje.
Glasba, besedilo in aranžma: Zvezdana Novaković ZveN