Polnočno sonce
Srce
čez poljane gre.
Moje srce
čez zaspane gore
leti
z divjimi gosmi,
leti,
tukaj ga več ni.
Drvi
v modrino neba,
drvi,
za vetrom se poda,
zgubi
se v neskončnost sveta,
zgubi
mero časa.
V temi
počasi zagori,
v temi
svetlobo razprši,
zavrti
okrog svoje se osi.
Svetloba
k meni valovi,
k meni valovi,
k meni valovi …
Srce
postalo sonce je,
ogrelo rane razbrazdane.
Srce, skupaj bova pela.
Srce, jaz bom to noč zažarela.
Jaz bom to noč zacvetela.
Jaz bom to noč se razdala.
Jaz bom to noč se spoznala.
Pesem je nežen poklon smrti in umiranju kot prehodu, kjer se srce osvobodi telesa in raztopi v neskončnost. V temi se preobrazi v svetlobo, zdravi rane ter prinaša mirno sprejetje, toplino in notranje prebujenje.
Glasba, besedilo in aranžma: Zvezdana Novaković ZveN